Publicist, ne dober govorec

Me je nedavno presenetilo jecljanje gosta na komercialni televiziji, Marka Crnkoviča.

Pokukal nahitrco. “Oooo lejga flakača”, sem si zamrmral. Ni bil tam prvič, da je jecljal in vidno pokazoval svoj podaljšek. Tudi zanjič verjetno ne? Nizkoproračunske goste bojda vabijo radi. Zlasti tiste, ki imajo  znane tv prijatelje ali  se vsaj sami počutijo znano in razgledano, pa se iz manir, kakopak, tudi radi izpostavijo.  Prav priročno je, da pred nastopom goste postrežejo. Kavica, morda šilce krepkega. Tako za korajžo in iz manire! In hop v eter. Ne tistega, kjer je zvok, kot se šika in slika nepomembna. Se na televiziji opazi vse. Mah, kak publicist. Ah, kakšen govorec neki. Kljub predhodni pogostitvi, opaziš nervozo, retorično invalidnost, neuko nabijanje aka javno pomenkovanje.

Kako le, kje in kdaj, ko svoj papirnato-virtualni košček placa svetinja je postal. Bi pameten kraljestvo pisanja vzdrževal, pozornosti in smeha ljudstva željni, za televizijo tudi norček bi postal.